Najprej je bilo pretoplo. Potem preveč dežja. Tudi mraz me je motil. Po pravici povedano pa ni bilo prave volje. Nekega dne pa zazvoni telefon. Bil je Jure S57XX. "Hellou", pravi na drugi strani, "Kaj gremo"? Odgovor je bil:"Gremo." Uskladila sva datume in hrib. Na dan petka je bilo dogovorjeno in v soboto odhod.
In se je pričelo iskanje opreme. Kje so rokavice, kapa, dlančnik? Saj res, kje je PDA. Bil je na svojem mestu v nahrbtniku. Baterija prazna. Notranja spominska tudi. Razen operacijskega sistema nič. Nič hudega. Bom pa še enkrat naložil. Oh! Torba z vsemi CDji je v službi. Iščem po spletu... Nič... Iščem po računalniku.. Nič... Na pomoč priskoči Miloš S53X. Pošlje mi, kar potrebujem. Hvala Miloš! Potrebujem še nekaj programčkov, vendar ni časa. Nujno k sosedi na predstavitev AMC posode. Ko se najemo prismojene pašte in opranega piščanca, je prepozno za nadaljevanje. Nadaljevanje drugi dan zjutraj. Dela? Dela! Tečem zmetat vse potrebno v avto, uklopim PDA, zaženem OZIce in postavim na streho od avta, da se poveže. Sedem v avto in gas na Pivško. Na prvem ovinku zagledam dlančnik spredaj na pokrovu motorja. Previdno zaustavim, vendar ga sila odpihne po cesti proti mostu in mimo ograje v dolino. Na srečo je zgrešil vodo. Dela še? Dela! S to prigodo se je telenovela pričela.
Spodaj v dolini lepo sončno vreme. Višje kot se peljeva pa vse slabše. Ko se pripeljeva na sneg, si končno priznam, da z jesensko fotografijo ne bo nič. Po poti navzgor vidiva v snegu medvedove stopinje. Kot kasneje ugotoviva mora biti vsaj tako velik kot jaz, saj imava enako številko čevljev. 46. Hodim v hrib po njegovih stopinjah, vendar ima on večji korak, tako da s to pomočjo ni nič.
Na vrhu hriba je kot po navadi. Piha, mraz, sneg.. In z načrtovanim martinčkanjem ni nič. Antene pritrdiva na taborniški način in Jure prične z delom na 7 in 10 Mhz CW. Jaz pa na 2m FM. Nato se zamenjava.
Jure hvala, ker si me zvlekel iz doline v hrib in hvala za družbo. Decembra ti vrnem v našem koncu.
Več slik je tukaj: KLIK
