Mangart 2697m
Veliki masiv Mangarta tvori pregrado med dvema globokima dolinama: Koritnico in Mangartsko dolino. Južna pobočja, ki padajo v Koritnico, so ena sama travnata strma pobočja, prekinjena s pečinama in razbrazdana z globokimi grapami. V Mangartsko dolino pa pada gora s strmo steno, ki po svojih razsežnostih in lepoti tekmuje s Triglavsko. Njegova lepota se zrcali v lepih Mangartskih - Belopeških jezerih.
Iz Lokavca JN65WV se s Petrom S55Y ob 5:30 odpeljeva proti Novi Gorici, mimo Bovca, proti Predelu. V križišču zavijeva desno proti Mangartu. Cesta pripelje zelo visoko (1906m) do koče na Mangartskem sedlu. Tam na klopci popijeva obvezno kavico iz termusa. Odpraviva se po stezi do razpotja. Desno slovenska, levo italijanska smer. Brez razmišljanja udariva po italijanski poti. Razlog je letni čas in krušljivost. Tudi italijanska je bila kar huda. Sneg in led. Gor je še nekako šlo. Malo straha. Ma bi nas bilo za prebutat. Pohodne mini dereze sva oba imela v nahrbtniku. Ma izgleda, da jih je bilo škoda. Razgledi so bili fenomenalni. Megla globoko pod nami, nad nami brezhibno modro nebo in krokarji. Temperatura? Zjutraj pod ničlo, na vrhu skoraj poletno. Tam okoli 10 stopinj. Po dveh urah in pol prisopihava na vrh. Z derezami v nahrbtniku.
Stolp postaviva tokrat brez najmanjšega truda. Tokrat celo uporabiva HB9 anteno. Na 7MHz Ctest. Ma sem prej dobil prosto frekvenco, kakor signal mobitela za self spot. Spot objavljen. Znance zopet slišim. Raporti nekaj neverjetnega. Danes so postaje HB9 imele izvrstne signale. Se pozna smer antene. Na 145 MHz najprej pozdravim Andreja na sosednji SOTA-i se postavim nekaj kanalov nižje in napravim še nekaj zvez. Nekateri so bili delani s HB9 drugi z diamond vertikalko. Po pol ure pospraviva in greva dol. Na vrhu lahko postavimo tako anteno, kot želimo. Prostora je dovolj.
Za pot v dolino sva si nadela pohodne dereze. Ma je šibalo pole. Dokler nisem izgubil palice. Se je zakotalila proti prepadu. Sem se odpravil ponjo, klub temu, da mi je to Peter odsvetoval. Ko se bil ravno tam, sem naredil še eno sliko. Za dol sva rabila 1 uro in 40 minut.
Pri avtomobilu naju je ob kavici, ki nama je zjutraj ostala v termusu, prišel pozdravit krokar. Verjetno tisti, ki sem ga nagnal s palico na vrhu. Sva mu dala košček kruha, da se mu oddolživa, ker sva kratila njegov mir.
Hvala Petru, ki mi dela družbo na mojih SOTA dogodivščinah. Vse slike so njegovo delo. In to dobro delo.
